RAZSODBA

FOUCAULTOVEGA TRIBUNALA

Ugotovili smo, da je psihiatrija kriva zlocinov proti cloveštvu, saj noce priznati uporabe moci, nasilja in prisile, namernega unicenja dostojanstva, svobode in življenja. Najbolj skozi legalno kategorijo "duševnega bolnika", ki dovoljuje totalno deprivacijo clovekovih in državljanskih pravic in zakona naravnih pravic.

Nadalje, psihiatrija se ne sme pretvarjati, da zdravi, saj je kršila Hipokratovo prisego z zavestno uporabo zdravil, ki so povzrocila še posebej svetovno epidemijo tardivne diskinesije, kot tudi druge intervencije, ki smo jih prepoznali kot mucenje: neprostovoljno zapiranje, prisilno zdravljenje, štiri tockovno fiksacijo, elektrošok, vse oblike psihokirurgije in nadzorovano zunajbolnišnicno obravnavo.
Te prakse in ideologija so dovoljevale psihiatrom v dobi nacizma, da so šli do ekstremov kot so sistematicno masovno ubijanje ljudi pod pretvezo "zdravljenja".
Ne samo, da psihiatrija zavraca moc, ki jo je v zgodovini dobila od države, ampak celo prevzema vlogo visoko placane in spoštovane predstavnice socialne kontrole, predstavnice mednarodne policijske moci nad obnašanjem in represije nad politicnim in družbenim nestrinjanjem.
Psihiatrijo smo spoznali za krivo uporabe moci in zavracanja odgovornosti, kar je klasicna definicija totalitarnih sistemov.
Zahtevamo razveljavitev zakonov o "duševnih bolnikih", kot prvi korak k temu, da postane psihiatrija družbeno odgovorna.
Zakljucujemo, da bo potrebna odškodnina za škodo, ki je bila povzrocena. Javni proracun mora postati dosegljiv za cloveške in dostojanstvene alternative psihiatriji.

RAZLOGI ZA

SODBO

Obramba govori o terapevtski nujnosti za psihiatricno prisilo in ce je potrebno za uporabo fizicne prisile. Priznavajo, da se v "dobrih psihiatricnih institucijah" uporablja kar se da malo prisile. Prisila ocitno ni terapevtska, temvec je odvisna od vrste psihiatricne prakse.
Obsojamo vse oblike psihiatricne prisile kot kršitev clovekovih pravic.
Zakoni o "duševno bolnih" pripisujejo psihiatricno prisilo v primerih nevarnosti sebi in drugim. V praksi je to široko prekoraceno. Stvar je samo v ogrožanju; noben zlocin ni bil storjen. To pomeni, da se prakticira preventivno pridržanje.
Obramba opisuje nekoga kot duševno bolnega zato, ker je njegova ali njena zmožnost, da si pomaga, zmanjšana. Verjamejo, da mora biti clovek oprošcen dolocenih družbenih zahtev zaradi njegove ali njene nezmožnosti, da doživlja in se obnaša, kot od njega pricakuje družba.
Mnenja smo, da je sprejeta ideja o bolezni neustrezna. V tem primeru institucija kot je psihiatricna bolnica ne more biti v pomoc. Menimo, da bi zdravniško zdravljenje moralo biti samo na prostovoljni bazi. Še posebej je nevarno, da so mnogi sodniki pristranski in da se strinjajo z mnenji strokovnjakov psihiatricne stroke. Preživeli psihiatrije imajo pravico zahtevati financno odškodnino za vso bolecino in trpljenje, ki so ga doživeli.

Berlin 2/5/ 1998